Transcendentalna meditacija

 

Vas zanima več?
Spremljajte novice
na Facebooku!


 

 


Ali je Transcendentalna meditacija
zares brez koristnih učinkov?

 

Vprašanje: Ali raziskave in neodvisne študije zares kažejo, da je Transcendentalna meditacija brez učinka?

Odgovor: To ne drži. Res je, da v znanstveni lteraturi najdemo nekaj študij s takšnim zakljukom. A podrobnejši pregled pokaže resne napake teh študij. Seveda ne pričakujem, da mi verjamete kar na besedo, zato si lahko vse originalne študije ter raziskave sami preverite. Kritičen pregled vseh 8 raziskav, ki naj bi pokazale, da Transcendentalna meditacija nima učinkov, najdete tukaj.

Na tem mestu bi podrobneje predstavil napake le dveh študiji, ki ju omenja članek v Dnevniku:

  1. Študijo iz leta 2007, ki jo je naročila agencija ameriškega zdravstvenega ministrstva (v nadaljevanju: "AHRQ študija")
  2. Študijo iz leta 2003 o učinku Transcendentalne meditacije na razvoj kognitivnih sposobnosti

1. AHRQ ŠTUDIJA

Pri kritikih Transcendentalne meditacije pogosto naletite na trditev, da je ameriška vladna raziskava pokazala slabo kakovost TM raziskav ter neučinkovitost Transcendentalne meditacije. Včasih (npr. na Wikipediji) pri tem dodajo še graf iz AHRQ študije, ki pokaže da Transcendentalna meditacija nima bistvenega učinka na zmanjšanje visokega krvnega pritiska.

Toda, ta študija ima toliko resnih napak, da je zelo nenavadno, kako je sploh lahko bila kdajkoli objavljena.

Za kaj torej gre pri vsem tem?

Leta 2007 je Nacionalni center za alternativno in komplementarno medicino v sodelovanju z "The Agency for Healthcare Research and Quality" - AHRQ (to je ena od 12 agencij znotraj ameriškega zdravstvenega ministrstva) naročil in plačal izdelavo obsežne študije. Ta študija naj bi celostno ovrednotila vse dosedanje raziskave o različnih meditativnih tehnikah (Transcendentalna meditacija, joga, tai-či…) ter njihovih morebitnih pozitivnih učinkih na zdravje. Celotno končno besedilo AHRQ študije si lahko preberete na spletni strani AHRQ.

Pred objavo je bila AHRQ študija poslana v pregled zunanjim recenzentom (to se pravi znanstvenikom, ki so priznani strokovnjaki na svojem področju), kar je sicer običajen proces v znanosti, z namenom odpravljanja napak v znanstvenem delu.

Toda recenzenti so v AHRQ študiji našli tako resne napake, da so odsvetovali objavo študije, vse dokler napake niso odpravljene. Vendar pa ne avtorji, ne naročniki študije teh pripomb v glavnem sploh niso upoštevali. Navkljub protestom recenzentov je bila AHRQ študija objavljena z vsemi hudimi napakami vred. Še več, v uvodu AHRQ študije so avtorji zapisali, da je bila študija recenzirana, kar je navadna zloraba recenzentov, ki so bili pri AHRQ študiji očitno uporabljeni zgolj za "šminko".

Trije recenzenti (Walton, Barnes in Walach) so zato v pismu, ki so ga 17. julija 2007 poslali avtorjem študije ter naročnikom študije (AHRQ ter NCCAM) zapisali: "Prva in osrednja težava … [te študije] je njena lažna trditev, da je "recenzirana". Odsotnost normalnega recenzentskega postopka je verjetno najbolj očiten vir napačnih informacij v tem poročilu. Vse skupaj je bilo opravljeno na način, ki je povsem neprimeren za znanstveni diskurz."

Zato so ti trije recenzenti ter še nekaj priznanih znanstvenikov podali po izidu AHRQ študije uradno izjavo za medije. V njej so zapisali, da je AHRQ študija "Metodološko pomanjkljiva, nepopolna, in nepravilna".


Kakšen je pomen recenzentov?

Vsakdo, ki je kdaj objavil raziskovalni članek v recenzirani znanstveni reviji ve, kako naporen postopek je lahko to. Avtor svoj članek najprej pregleda po dolgem in počez ter ga verjetno da v pregled še sodelavcem. Ko je z njim končno zadovoljen, ga pošlje uredništvu revije, ki da članek v pregled recenzentom. Ti napišejo svoje pripombe, ki jih mora avtor potem upoštevati (ali pa tudi ne, vendar mora to utemeljiti). Ta postopek traja vse dokler niso vsi recenzenti zadovoljni in dajo svoje pisno soglasje za objavo končne verzije članka.

V čem je vrednost tega procesa? Avtorju se skoraj vedno zgodi, da pri raziskavi kaj spregleda. A te napake ne uidejo kritičnim recenzentom. Če so napake manjše, jih avtor potem popravi. Če pa je napaka v raziskavi (metodologiji, izvedbi, presoji, nastavitvi problema itd.) večja, lahko zaradi tega pade v vodo vsa raziskava.

Recenzentski postopek je eden od temeljev znanstvenega dela, zato ga uporabljajo vse resne znanstvene revije. A ta postopek je bil pri objavi AHRQ študije kršen in zlorabljen. Čeprav v uvodu AHRQ študije piše, da je bila recenzirana, pa to ne drži, saj pripombe recenzentov v glavnem niso bile upoštevane. Avtorji recenzenom niso niti primerno odgovorili na njihove kritične pripombe, kot je to v navadi. Prav tako recenzenti niso dali svojega soglasja za objavo končne verzije študije. Očitno so bili recenzenti zgolj uporabljeni z namenom, da AHRQ študija izgleda verodostojna ter znanstvena.

Na katere nepravilnosti so torej opozorili recenzenti, a jih avtorji študije niso upoštevali? Obstaja zelo dolg seznam nepravilnosti, a na tem mestu lahko na kratko izpostavim le nekatere.


Ali je res, kot trdi AHRQ študija,
da so raziskave o meditaciji metodološko slabo opravljene?

Prva nepravilnost AHRQ študije se nanaša na napačno izbiro kriterijev v tej študiji za ocenjevanje metodološke trdnosti raziskav o meditacijah.

Glavni zaključek AHRQ študije je namreč bil, da je večina raziskav o meditaciji metodološko slabo narejena: "Most clinical trials on meditation practices are generally characterized by poor methodological quality with significant threats to validity in every major quality domain assessed. (str. 3)"

Ali ta zaključek res dokazuje, da so raziskave o Transcendentalni meditaciji slabo narejene?

Ne, nikakor ne. Evaluacija raziskav je bila namreč v AHRQ študiji povsem napačno izvedena, na kar so jasno opozorili recenzenti raziskave.

Kako je potem AHRQ študija lahko sploh prišla do takšnega zaključka?

Da je AHRQ študija lahko znanstveno ocenila kakovost raziskav, je seveda morala uporabiti nek že uveljavljen kriterij za ocenjevanje metodološke kakovosti raziskav.

In ravno pri izbiri kriterija so avtorji AHRQ študije naredili veliko napako. Uporabili so namreč t.i. Oxfordsko (Jadad) lestvico, ki ovrednoti kakovost raziskave na osnovi treh glavnih kriterijev. Eden od teh kriterijev presoja, do kakšne mere je bila raziskava opravljena "slepo". Idealno to pomeni, da niti poskusna oseba, niti raziskovalec, ki je opravljal meritve nista vedela, ali je oseba dobila zdravilo ali pa placebo (t.i. "dvojno slepa" raziskava). Na ta način se raziskava izogne učinku, ki bi pri poskusni osebi nastal na podlagi pričakovanja učinka (placebo) ter izkrivljeni meritvi, ki bi izvirala iz raziskovalčeve (ne)naklonjenosti zdravilu.

Vendar pa ima Oxfrodska (Jadad) lestvica več resnih pomanjkljivosti. V kontekstu AHRQ študije, kjer so za ocenjevanje raziskav avtorji študije uporabili Oxfordsko (Jadad) lestvico, pa so recenzenti izpostavili bistven problem te lestvice: namreč, da je povsem neustrezna za ocenjevanje vedenjskih raziskav ("behavioral research"). Oxfrodska (Jadad) lestvica je namreč primerna za ocenjevanje farmacevtskih raziskav, nikakor pa ne za ocenjevanje kakovosti vedenjskih raziskav (npr. raziskav o učinkovitosti psihoterapij, meditacij, kirurških tehnik, joge, fizioterapij itd.). Zakaj ne?

Pri raziskavi učinkovitosti novega zdravila lahko raziskovalci zlahka dosežejo, da zdravilo in placebo izgledata povsem enako. Zato niti poskusna oseba, niti raziskovalec ne moreta vedeti ali oseba jemlje zdravilo ali placebo. Pri raziskavah zdravil torej zlahka naredimo "dvojno slepo" raziskavo, kot to zahteva Oxfrodska (Jadad) lestvica.

Tega pa vsekakor ni mogoče (ali pa skoraj nemogoče) doseči pri vedenjskih raziskavah, saj je že na prvi pogled (tako za poskusno osebo kot za raziskovalca) vidna razlika med tretmajem in ne-tretmajem. Prav tako je nemogoče doseči, da učitelj meditacije (terapevt, kirurg…) ne bi vedel, katero metodo aplicira na poskusni osebi. Zato je Oxfordska (Jadad) lestvica, ki zahteva "dvojno slepe" raziskave, povsem neprimerna za ocenjevanje vedenjskih raziskav.

Pri vedenjskih raziskavah se zato namesto "dvojno slepe", uporabljajo različne druge strategije in kriteriji, ki v raziskavi zmanjšajo učinek placeba, pričakovanja in drugih motečih faktorjev. Čeprav so zelo pomembni, pa teh posebnih kriterijev, ki veljajo za vedenjske raziskave, AHRQ študija sploh ni upoštevala pri ocenjevanju, kar je zelo narobe. Zakaj?

Predstavljajte si npr. raziskavo, ki ne preveri, ali so terapevti/kirurgi/učitelji meditacije, ki v raziskavi na poskusne osebe aplicirajo tretma, zares usposobljeni. Ali pa raziskavo, kjer se poskusne osebe niso povsem pravilno naučile meditirati/vaditi jogo/tai-či itd. Ali pa raziskavo, kjer poskusne osebe ne izvajajo metode (meditacije, joge, tai či…) tako kot je treba, ali pa jo izvajajo neredno.

Zaradi teh napak bi bili izsledki takšne raziskave očitno neveljavni. Kljub temu pa bi po kriterijih, uporabljenih v AHRQ študiji, takšna raziskava še vedno lahko dobila najvišjo možno oceno za metodologijo!

Če torej ocenjujemo vedenjske raziskave s kriteriji, ki se uporabljajo za farmacevtske raziskave, dobimo popolnoma napačne zaključke.

Čeprav so recenzenti zelo jasno posvarili avtorje AHRQ študije na vse te probleme, pa AHRQ študija teh kriterijev sploh ni upoštevala, temveč se je zaradi neznanega razloga držala kriterijev, ki so ustrezni za farmacevtske poskuse.

Odtod zaključek AHRQ študije, da raziskave o različnih meditativnih tehnikah niso kvalitetno opravljene. V resnici pa so neustrezno opravljene zgolj po kriterijih, ki se uporabljajo za farmacevtske raziskave. Po kriterijih, ki veljajo na področju vedenjskih raziskav, pa so opravljene povsem ustrezno.

Ali je res, kot kaže analiza AHRQ študije,
da Transcendentalna meditacija nima bistvenega učinka na zdravje?

Če v tej študiji pogledamo graf, ki kaže učinek različnih metod na znižanje krvnega tlaka, je videti, kot da Transcendentalna meditacija nima posebno velikega učinka. Toda tudi ta izsledek je v AHRQ študiji zelo izkrivljen (morda namerno?).

V čem je težava?

Nenavadno je, da AHRQ študija ni upoštevala številnih zelo močnih in pomembnih raziskav o učinku Transcendentalne meditacije na razne vidike zdravja (zmanjšanje uporabe alkohola in cigaret, smrtnost, itd.), vključno z dvema zelo močnima raziskavama, objavljenima leta 2005 v prestižni znanstveni reviji American Journal of Cardiology. AHRQ študija je v svoji analizi namerno izpustila skoraj 100 (sto!) najnovejših raziskav o Transcendentalni meditaciji. Eden od recenzentov je na to pisno opozoril avtorje študije in jim te raziskave poslal v tiskani obliki. Kljub temu pa AHRQ študija teh raziskav ni vključila v svojo analizo!

Da avtorji študije namerno (kljub temu da so bili pisno opozorjeni) v svojo analizo niso vključi skoraj 100 najnovejših (in zato metodološko zelo močnih) raziskav o Transcendentalni meditaciji, lahko kaže samo na eno: da so namerno želeli prikazati Transcendentalno meditacijo kot neučinkovito.

Poleg vseh teh resnih metodoloških napak, je AHRQ študija naredila tudi bolj banalne, a vseeno za končni izid zelo pomembne napake. Ponekod je namreč študija napačno prepisala podatke meritev iz originalnih raziskav ter zato seveda dobila napačne končne izračune o učinkih Transcendentalne meditacije. V meta-analizah je originalne podatke tudi napačno obdelala - seveda v škodo Transcendentalne meditacije.

Kasneje objavljeni meta-analizi, ki sta uporabili pravilne podatke sta pokazali, da ima Transcendentalna meditacija močan učinek na zmanjšanje povišanega krvnega tlaka. (American Journal of Hypertension 2008 21(3):310-316 ter Current Hypertension Reports 2007 9(6):520-528).

Končni rezultat izpuščenih raziskav, napačno prepisanih podatkov ter napačnih izračunov je izsledek, da Transcendentalna meditacija nima bistvenega učinka na zdravje. Komu je tak (sfriziran) zaključek v interesu, pa lahko seveda samo ugibamo.

Zaključek: rezultati AHRQ študije so neverodostojni

Število različnih vrst napak (ki jih tukaj zaradi omejenega prostora ne omenjam) je bilo tolikšno, da so recenzenti priporočili, da AHRQ študija ni objavljena, vse dokler avtorji napak ne popravijo.
(Za podrobnejši opis napak AHRQ poročila kliknite tukaj. Če vas zanima primer originalne recenzije AHRQ poročila, kliknite tukaj za recenzijo dr. Waltona ter tukaj za recenzijo dr. Walacha. Verjetno boste šokirani nad obsegom napak, ki sta jih ta dva uradna recenzenta našla v AHRQ študiji.)

Kakorkoli, avtorji AHRQ študije so pripombe recenzentov v glavnem ignorirali, kar je v znanstvenem procesu nepredstavljivo in predvsem težko razumljivo (ali pa tudi ne…), glede na to, da je študijo uradno naročil oddelek ameriškega zdravstvenega ministrstva. Rezultat je študija, ki jo zdaj nasprotniki Transcendentalne meditacije oglašujejo kot dokaz, da so raziskave o Transcendentalna meditacija nekakovostne in da Transcendentalna meditacija nima učinka.

Verjetno se sprašujete, kako je lahko sploh prišlo do takšne izkrivljene študije? Morda je razlog v tem, da so ljudje vedno bolj nezadovoljni z uradnim zdravstvom. Zato se vedno pogosteje obračajo k alternativnim metodam, kar pa seveda ni pogodu etabliranemu zdravstvenemu sistemu ter farmacevtski industriji, ki stoji za njim.

 

2. ŠTUDIJA IZ LETA 2003 O UČINKU TRANSCENDENTALNE MEDITACIJE
NA KOGNITIVNE SPOSOBNOSTI


Ta študija, objavljena leta 2003 (Cantor&Ernst), je analizirala vse do tedaj opravljene raziskave o Transcendentalni meditaciji na področju razvoja kognitivnih sposobnosti. Študija ugotavlja, da Transcendentalna meditacija ne povzroči bistvenega razvoja kognitivnih sposobnosti. Vendar pa podroben pregled pokaže, da ima ta študija zelo resne pomanjkljivosti.

Napačen izbor raziskav

Prvi problem študije, ki sta jo opravila Cantor&Ernst, je selekcija TM. Kot relevantne je ta študija vzela le raziskave o Transcendentalni meditaciji, ki so bile opravljene kot "randomizirana kontrolirana raziskava" (Randomized Controlled Trial - RCT). Pri tovrstnih raziskavah so poskusne osebe naključno razvrščene v testno ali pa v kontrolno skupino. Testna skupina dobi tretma (t.i. intervencijo), kontrolna skupina pa ne, saj služi le za primerjavo in kontrolo morebitnih učinkov. Na koncu testnega obdobja raziskovalec pogleda, ali obstaja kakšna razlika v rezultatu med eno in drugo skupino. S primerjavo rezultatov med testno in kontrolno skupino zmanjšamo možnost, da so bile izboljšave pri testni skupini posledica kakršnih koli znanih ali neznanih vplivov.

RCT je sicer zelo močan tip raziskave, vendar še zdaleč ne edini zanesljivi način raziskovanja. Znano je, da npr. v medicini lahko za pridobivanje znanja povsem zanesljivo uporabljamo tudi raziskave, ki ne uporabljajo poskusne in kontrolne skupine, temveč poskusne osebe najprej testiramo pred in nato še po poskusu. (Poynard, et al. 2002).

Dober primer tega je kajenje. Čeprav nikjer na svetu ni bila nikoli opravljena nobena RCT o škodljivosti kajenja, pa je medicina tako trdno prepričana o tem, da ministrstvo za zdravje uradno na vsaki škatlici cigaret opozarja, da kajenje škoduje zdravju. Kako to tako zagotovo lahko vemo, če pa o škodljivosti kajenja nikoli nikjer ni bila opravljena nobena RCT raziskava? Preprosto, na škodljivost kajenja kažejo iz raznih smeri različne, a dopolnjujoče se raziskave: vse od raziskav molekularne biologije pa do velikih epidemoloških študij.

Podobno temu obstajajo številne kakovostne ne-RCT raziskave, ki kažejo, da Transcendentalna meditacija močno izboljša kognitivne sposobnosti. S tem, ko sta Cantor&Ernst iz svoje študije o učinkih Transcendentalne meditacije na kognitivne sposobnosti izločila vse raziskave, ki niso bile RCT, sta torej ravnala zelo neznanstveno. Če bi enako merilo uporabila za škodljive učinke kajenja, ne bi našla niti ene same RCT raziskave in bi podmeno o škodljivosti kajenja lahko kar zavrgla kot nedokazano!


Napačna interpretacija izbranih raziskav

Vendar pa preveč kritična selekcija raziskav ni edini problem njune študije. Od desetih izbranih RCT raziskav, sta namreč eno "negativno" raziskavo pomotoma štela dvakrat, eno "pozitivno" raziskavo pa sta izpustila. Lynn Sereda je namreč svojo raziskavo najprej objavila kot doktorsko disertacijo (1978), dve leti kasneje pa še kot znanstveni članek, napisan na osnovi iste raziskave. To seveda v znanosti šteje kot ena, ne pa dve raziskavi. Po drugi strani sta Cantor&Ernst spregledala (in je zato nista vključila) zelo pomembno in "pozitivno" RCT raziskavo, ki jo je leta 1982 opravil Dillbeck.

Kakorkoli, od desetih vključenih RCT sta Cantor&Ernst zaključila, da:
- so 4 raziskave ugotovile, da Transcendentalna meditacija ne daje rezultatov
- so 4 raziskave ugotovile pozitivne rezultate
- sta 2 raziskavi dali mešane rezultate

Oglejmo si najprej 4 RCT raziskave, ki naj bi ugotovile, da Transcendentalna meditacija nima učinka. Če upoštevamo, da sta Cantor&Ernst pomotoma štela eno in isto raziskavo dvakrat, ostanejo le še 3 RCT raziskave, ki niso izmerile nikakršnih izboljšav. Pa si na kratko oglejmo 3 "negativne" raziskave (številka v oklepaju označuje zaporedno število raziskave v seznamu referenc na koncu te spletne strani):

Prva raziskava (1) je merila, ali Transcendentalna meditacija izboljša bralne sposobnosti 10-15 let starih dečkov, ki so imeli močne težave z branjem. Raziskava je vključevala zelo majhno skupino (14 otrok se je naučilo Transcendentalne meditacije), zato je imela nizko statistično moč. Iz raziskave ni jasno, kako redno so ti otroci sploh vadili Transcendentalno meditacijo. Poleg tega je raziskava trajala le 12 tednov, kar je verjetno prekratek čas, da se pri otrocih, ki imajo močne mentalne težave pojavi bistveno izboljšanje tako zahtevnega kognitivnega opravila kot je bralna sposobnost. Zato je tudi sam avtor te raziskave na koncu predlagal, da bi bilo potrebno raziskavo razširiti na daljše časovno obdobje.

Druga raziskava (2) je merila, ali po 4 mesecih vadbe Transcendentalne meditacije izboljša natančnost streljanja s pištolo. Bistveno vprašanje seveda je, ali streljanje s pištolo sploh lahko označimo za kognitivno dejavnost? Streljanje s pištolo je očitno zaznavno-motorična spretnost, ne pa kognitivna aktivnost. Kakorkoli, raziskava ima enake težave kot prej navedena: zelo majhna poskusna skupina (10 ljudi se je naučilo Transcendentalne meditacije), pri kateri ni jasno kako redno (če sploh) je vadila Transcendentalno meditacijo.

Tretja raziskava (3) je merila učinek Transcendentalne meditacije na različne kognitivne parametre pri 37 študentih in jih v obdobju 3 mesecev primerjala s kontrolno skupino. Bistven problem te raziskave je, da so TM subjekti zelo neredno vadili Transcendentalno meditacijo: 43% oseb je med poskusom prenehalo vaditi Transcendentalno meditacijo. Od preostalih poskusnih oseb pa jih je le 61,9% raziskava označila kot "dobre" meditante. To je pomenilo, da je v poskusu le 13 oseb vadilo Transcendentalno meditacijo. Še več, raziskava je definirala kot "dobrega" meditanta tistega, ki je Transcendentalno meditacijo vadil vsaj 60% redno. Zaradi zelo majhnega števila oseb, ki so vadili Transcendentalno meditacijo (pa še ti neredno), ima raziskava majhno statistično veljavnost.


V nasprotju s temi tremi "negativnimi" raziskavami, ki niso ugotovile nikakršnih učinkov Transcendentalne meditacije na izboljšanje kognitivnih sposobnosti, pa so bile raziskave, ki so ugotovile pozitivne učinke, izvedene na večjih skupinah, v daljših časovnih obdobjih, poskusne osebe pa so tudi bolj redno vadile Transcendentalno meditacijo (4-7). Začuda sta Cantor&Ernst izpustila Dillbeckovo (8) RCT raziskavo, čeprav je bila ta objavljena v prestižni znanstveni reviji (Memory and Cognition).


Poglejmo si še preostali dve RCT raziskavi, ki sta ju Cantor&Ernst ovrednotila kot raziskavi z mešanimi ali negativnimi rezultati (9-10). Pri prvi raziskavi sta pri vrednotenju podatkov upoštevala zgolj na metodo parnih primerjav ("pairwise comparison"). Ta metoda je statistično bistveno šibkejša od metode načrtovanih primerjav ("planned comarison"), uporaba katere da za Transcendentalno meditacijo v tej raziskavi v resnici zelo pozitivne rezultate.

Tudi druga raziskava, ki sta jo Cantor&Ernst ovrednotila, da je dala mešane-negativne rezultate, je v resnici dala pozitivne rezultate, kar jasno razvidno je iz raziskave. V tej raziskavi je bilo 20 študentov naključno razdeljeno v poskusno in v kontrolno skupino. Raziskava je nato primerjala šolske ocene pred poskusom ter 6 mesecev kasneje. Na začetku poskusa je 44,4% oseb v TM skupini imelo višje povprečne ocene, po 6 mesecih vadbe Transcendentalne meditacije pa je 83,3% oseb v TM skupini imelo višje povprečne ocene (p< .02). Ta raziskava je torej v resnici dala (ob sicer majhni skupini) "pozitiven" rezultat, ne pa "negativnega", kot trdita Cantor&Ernst.


Zaključek

Zakaj sta Cantor&Ernst raziskave tako nenavadno izbrala in ovrednotila, vesta samo onadva. Za namig pri vaši presoji lahko povemo, da sta oba znanstvenika člana uredništva revije "Focus on Alternative and Complementary Therapies", ki jo izdaja "The Pharmaceutical Press", povezan s "Kraljeveim britanskim farmacevtskim združenjem" (Royal Pharmaceutical Society of Great Britain). Kakšen pa je interes farmacevtske industrije pa je tako ali tako splošno znano.


Reference:
Canter, P. H. and Ernst, E. (2003). The cumulative effects of Transcendental Meditation on cognitive function. Wiener Klinische Wochenschrift, 115/21-22: 758-766.
Poynard, T., Munteanu, M., Ratziu, V., Benhamou, Y., Di Martino, V., Taieb, J., and Opolon, P. (2002). Truth survival in clinical research: an evidence-based requiem? Academia and Clinic, 136 (12) 8089-895.

Po vrsti je oštevilčeno navedeno vseh 10 raziskav, opisanih v zgornjem besedilu:
1. Mengel GE (1979) The effects of Transcendental Meditation on the reading achievement of learning disabled youngsters. Dissertation Abstracts International, 39: 6699.
2. Hall EG, Hardy CJ (1991) Ready, aim, fire ... relaxation strategies for enhancing pistol marksmanship. Perceptual Motor Skills, 72: 775-786.
3. Yuille JC, Sereda L (1980) Positive effects of meditation: A limited generalization? Journal of Applied Psychology, 65: 333-340.
4. Pelletier KR (1974) Influence of Transcendental Meditation upon autokinetic perception. Perceptual and Motor Skills, 39: 1031-1034.
5. So, K.T., & Orme-Johnson, D.W. (2001). Three randomized experiments on the holistic longitudinal effects of the Transcendental Meditation technique on cognition. Intelligence, 29, 419-440.
6. The effects of the Transcendental meditation program on athletic performance. Collected papers on TM, vol 1.
7. The effect of the Transcendental meditation program on the organization of thinking and recall (secondary organization). Collected papers on TM, vol 1.
8. Dillbeck, M. C. Meditation and flexibility of visual perception and verbal problem- solving. Memory and Cognition 10(3): 207-215, 1982.
9. Alexander CN, Newman RI, Langer EJ, Chandler HM, Davies JL (1989) Transcendental meditation, mindfulness, and longevity: an experimental study with the elderly. Journal of Personality and Social Psychology, 57: 950-964.
10. Kember P (1985) The Transcendentalna meditacija technique and academic performance. British Journal of Educational Psychology, 55, 164-166.


Imate vprašanje o TM , na katerega bi radi odgovor? Zastavite svoje vprašanje na

info@atma.si